Moja najbolj pristna izkušnja s pojmom pitna voda se je zgodila med enim poletnim izletom, ko smo se s prijatelji odpravili v hribe. Načrt je bil preprost: lahkotna pot, malo razgleda, sendvič na vrhu in nazaj dol. Klasična rekreacija.
Ker sem bila trdno prepričana, da sem hidrirana oseba, sem vzela samo pol litra vode. Saj bo dovolj, ne?

Že po prvi uri hoje se je začelo. Sonce, vročina, pot brez sence, jaz pa z vedno bolj prazno steklenico. Prijatelj je sicer imel vodo, ampak tudi njemu se je hitro porabljala. In tam nekje med kamenjem in nizkimi borovci sem prvič zares začutila, kaj pomeni, ko pitna voda ni nekaj samoumevnega.
V tistem trenutku nisem razmišljala o ničemer drugem kot o tem, da bi naredila požirek hladne vode. Požirek! Ampak je ni bilo.
Čez nekaj časa smo prišli do planinske koče, kjer je iz cevi tekla voda iz izvira. Ohlajena, sveža, čista. Takšna voda, ki jo vidiš v filmih, ko ljudje zajamejo z dlanmi.
Nisem se usedla. Nisem odložila nahrbtnika. Nisem nič rekla.
Samo stopila sem do cevi, napolnila steklenico in naredila en dolg požirek.
In to je bil najboljši požirek v mojem življenju. Ne zaradi okusa, ampak zaradi občutka, da te pitna voda dobesedno vrne v življenje.
Takrat sem dojela dve stvari: da je pitna voda največja mala sreča, ki jo imamo doma, pa se tega niti ne zavedamo, in da nikoli več ne grem nikamor na hitro brez dovolj vode.
Ko sem prišla domov in odprla pipo, je bil občutek čisto drugačen. Tisti navaden zvok tekoče vode je bil kar naenkrat lepši. Spomnila sem se, kako sem v hribih hrepenela po enem samem požirku.
Od takrat res pazim, kje je pitna voda samoumevna in kje ne. Na potovanjih, v kampih, na hribih… še posebej pa doma, kjer imamo v bistvu luksuz, ki ga jemljemo kot nekaj najosnovnejšega.
In ko danes kdo omeni besedno zvezo pitna voda, ne pomislim več samo na tehniko, kakovost ali filtracijo.…




